Prepričanje, da hiša iz lesa diha, je lahko zlorabljeno
Pri pogovoru z mnogimi lastniki hiš in nemalokrat tudi pri pogovoru z nekaterimi ponudniki brunaric iz lesa naletimo na prepričanje, da mora hiša dihati. Kar je res, če imajo v mislih sposobnost lesa, da izravnava vlago v prostoru. Vendar nekateri neresni ponudniki lesenih objektov na takšen način poskušajo prepričati potencialne kupce brunarice, da razpoke in neizolirana mesta v stenah brunarice niso nič slabega, češ da mora hiša tako ali tako dihati. To nikakor ni res. Kakovostno zgrajena lesena hiša ne sme imeti razpok, ki prepuščajo zrak.
Brunarice morajo imeti stene, ki dihajo in tako izolacija ni tako pomembna – To ni res!
Zagovorniki lesene gradnje in naravnih materialov pri gradnji se radi poslužujejo tega argumenta, kot bistvene prednosti gradnje iz lesa v primerjavi z gradnjo iz betona, kamna ali opeke. Med ponudniki montažnih hiš, med katere sodijo tudi ponudniki brunaric iz debel in lepljenega lesa, velja prepričanje, da mora lesena fasada hiše delovati kot svoje vrste druga koža, ki naj bi služila k izmenjavi elementov med zunanjim okoljem in notranjostjo hiše. To drži, vendar:
Slabo izolirane brunarice, predvsem pa brunarice z razpokami skozi katere v notranjost hiše uhaja hladen zrak od zunaj, so znak nekakovostne gradnje ali pa gradnje iz nepravilno sušenega oz izbranega lesa.
Zakaj je slabo, če stene brunarice “dihajo” na takšen način?
Hladen zrak, ki prodira skozi slabo zasnovano brunarico, vsebuje v primerjavi s toplim zrakom v notranjosti zelo malo vlage. S prodorom hladnega zraka v toplo sobo, se zrak v sobi prične ohlajati in tako puščati kondenzirano vlago na in v lesu. S tem so ustvarjeni prvi pogoji za nastanek zdravju škodljivih plesni. Ravno tako se z leti slabo izolirana brunarica zaradi kondenziranja v notranjosti prostorov napije vlage, les se prične širiti, kar ogroža celotno konstrukcijo brunarice. Tukaj si lahko preberite nekaj več o demonstracijskem projektu toplotne izolacije podstrešja.